UROŠ NA UGLJANU

Uroš se javlja z Ugljana in pošilja pozdrave vsem sošolcem, učiteljicam in ostalim Kulezijcem!

Takole je plul po morjih (kot oče Pike Nogavičke, samo da ga ni odpljusknilo v vodo in ni postal zamorski kralj - na srečo!) in na pomolu na otoku srečal našo Anico. Kako so pomolčki majhni!

Morda se javi še kakšen juhejček (pošlji sliko na el. naslov nelly.tiran@guest.arnes.si)... Če boste sploh uspeli predahniti od samih potovanj in igranja...

SLOVO

Vsi juhejčki že pridno počitnikujemo (mi smo zmeraj pridni, ni res?), tule pa objavljamo še majčken spominček na našo zadnjo prireditev v razredu, na kateri smo izvedli pravi manjši koncert za starše in jim pokazali, da niso pomembni samo računi, nareki, obnove in eksperimenti..., ampak tudi petje, muziciranje in druge reči iz sveta umetnosti. Zelo lepo nam je šlo, sploh pa smo se razveselili čestitk za celoletno delo in spričeval. Seveda je bila medalja zlati sonček med najpomembnejšimi.

Po treh letih smo se poslovili in si obljubili, da se ne bomo pozabili. (Itaaaak!) Bilo je lepo, zelo lepo, ampak časi, ki prihajajo, so novi, sveži in drugačni. Hitimo naprej, radovedni in veseli, v naših pisanih srčkih pa nosimo popotnico toplega in dobrega.

Takole smo pozirali za naše občudovalce. Slave smo imeli po kakšnih 23 sekundah čisto dovolj in prepustili smo se veselju ob zaključku šolskega leta. Dinov očka je pripravil tudi video posnetke našega nastopa. Ogledate si jih lahko s klikom na besedo HOPSASA (v ljub spomin na našega Sivčka, ki še vedno čaka na rojstnodnevna darila, ki ne bodo počila in jih ne bo nihče polizal, na torto in na tralala...).

HVALA ZA VZPODBUDO, POMOČ IN ZAUPANJE, DRAGI STARŠI! Vsem delavnim ljudem naše ljube 100% KUL-ezije želimo skrajno lenuharske in zabavne počitnice. Zaslužili smo si jih, kajne? (Pa dober ribolov!)

MI GREMO PA NA MORJE

Počitnice se bližajo in mi sanjamo samo še o sladoledu, morju, ribah, jadranju, stikanju za školjkami in podobno. Glede na to, da še ni čas za odhod na obalo, morje pa tudi noče k nam v razred, smo se morali znajti drugače. Na srečo je v knjižnicah, na domačih policah, na internetu... za cel zaliv gradiva o morskih živalih in rastlinah. In mi smo se z užitkom na glavo pognali vanj .

Delali smo v parih, saj tako prav vsak pošteno gara, hkrati pa utrjujemo medsebojno sodelovanje in prijateljstvo. Ker imamo pri vsaki taki obširni nalogi druge sodelavce, se veliko naučimo drug o drugem in se že dobro poznamo.

Kotiček je zelo pripravno mesto za take zadeve. Velika miza in ustvarjalna energija...

Tudi na tleh niti slučajno ni ne trdo ne mrzlo...

In tole so razredne soline, ki smo jih ustvarili na naši okenski polici. Voda je pridno izhlapevala in pričarali smo sol. Ker je skleda puščala, so se solinice nepričakovano razširile malo naokoli.

Vse, kar smo se naučili, smo sošolcem predstavili na plakatih. Imeli so kup vprašanj in odgovoriti nanje tudi slučajno ni bil mačji kašelj. Sedaj je naše znanje o morju skoraj že tako veliko kot ocean. No, kot en majčken oceanček.

Ste vedeli, da je hobotnica zelo zelo pametna in da je ena najbolj skrbnih mam na svetu? Svojih mladičev sicer ne vidi živa, jajčeca pa skrbno čuva in na koncu izčrpana umre.

Tukaj si tudi vi lahko na hitro naberete nekaj informacij o morskem konjičku in algah. Za vse druge informacije (morski pajek, hobotnica, meduza, korale, delfini...) pa se kar oglasite v našem razredu. Tine se še vedno izobražuje na tem področju in nam vsak dan pove še kaj novega.

Lekcija številka 2 se bo seveda odvijala kar na kraju dogajanja (JUHEJ!!!). O tem pa kaj več jeseni.

V DVORANI GORSKEGA KRALJA

V sredo, 23. maja tega leta, smo se odpravili v pravljično deželo - v DVORANO GORSKEGA KRALJA (mimogrede, najdete jo v Cankarjevem domu s pomočjo Zveze glasbene mladine Slovenije). Tam smo se srečali z mačkami, jagimi babami, škrati, palčki in drugimi nenavadnimi bitji, predvsem pa smo uživali ob čudoviti glasbi izpod spretnih prstov Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, ki ga je vodil mladi dirigent ??? . (Ojej, pozabili smo njegovo ime, vemo pa, da je bil Japonec in da so ga glasbeniki zelo ubogali.)

Spoznali smo se z različnimi družinami glasbil. Presenetilo nas je, da se je med njimi znašel tudi mali triangel, s katerim večkrat muziciramo mi v razredu. Pravzaprav ga je bilo včasih celo najbolj slišati.

Zaplesali so nam tudi baletni plesalci. Enkrat se je volk spravil na Rdečo kapico in jo na koncu tudi ujel. Ampak mi ne verjamemo, da bi kdo na svetu sploh mogel v resnici pojesti tako ljubko deklico.

Kot pravi Neža, smo se vsi zelo potrudili: glasbeniki, da so dobro igrali; dirigent, da je močno mahal s svojo paličico, plesalci, da so visoko skakali po špičkah; povezovalec, da ni zamešal veznega besedila; učiteljice, da so varno pripeljale otroke na predstavo in z nje; otroci, da so tiho poslušali. In zato smo se lahko vsi z vsem srcem potopili v valove harmonij in zvokov, ki so napolnili dvorano do vrha (s kupčkom!), ter se prepustili užitku.

Med koncertom smo se tudi pošteno nasmejali. Le kdaj in kje so fotografirali vse tiste smešne coprnice in vilinčke?

V šoli smo svoje vtise strnili v besede SUPER, MEGA, ENKRATNO, MI BI ŠE in podobno. In če bi lahko, bi nekateri od nas še danes sedeli v dvorani in poslušali in poslušali...

P.s.: Je kdo opazil gorskega kralja?

BARVE IN MI

Hmmm, kako smo že tole ustvarili?

Pa pojdimo lepo po vrsti.

1. Najprej smo se na dolgo in široko pogovarjali o umirjenih in živih barvah ter si razjasnili vse pojme.

2. Ne veste, katere so umirjene in katere žive? Mi si to z lahkoto predstavljamo, saj smo ugotovili, da so nekateri (večina najbrž!) od nas v sorodu z živimi barvami: živahni, glasni, vsekakor opazni, malo manj pa nas je povezanih z umirjenimi nežnimi barvami.

3. Med voščenkami smo pobrskali za živimi barvami in odšli pred šolo.

4. Na različnih podlagah smo ustvarjali vzorce. (Naj omenimo tudi to, da nam je veter spet skoraj odpihnil vse papirje?)

Naši razredni nogometaši so ugotovili, da se da na nogometnem igrišču poleg brcanja žoge početi še kaj drugega. (Mimogrede - prav na asfaltu se je nabarval najlepši vzorec!)

Tudi drevesno deblo je uporabno. Pa šolska stena, plošče na tleh... (Katere so že umirjene barve? Kar nazaj na točko 2!)

5. V razredu smo nato s trganjem ustvarili živopisan gozd. Barvanje na grobih podlagah (z lovljenjem listov v vetru) je bila za nas čisto zagotovo nova in zelo zabavna izkušnja.

PASJI PRIJATELJČKI

Zdi se nam, da morate spoznati tudi naše razredne ljubljenčke. Zelo zelo jih imamo radi.

Ljubki so in zelo pridni. Med matematiko počivajo v svojih pasjih posteljicah in držijo krempeljce, da nas ne zapusti znanje poštevanke. Kadar smo dobri, čisto potiho zatulijo z nami (upamo, da nas Kraljica ne sliši), in kadar nismo, se pocrkljamo v njihovih toplih pasjih objemih. Ne grizejo ne svinčnikov, ne radirk, ne copat in sploh so prav zelo lepo vzgojeni. Včasih bi radi z nami pisali v zvezke, ampak smo jih prepričali, da takrat raje nastavijo svoje bele pasje trebuščke soncu. Po oblizku je dremanje na toplem vendar tako luštno...

In naj tole velja tudi kot oznanilo: če se morda kje na šoli najde kakšen takle kužec, je naš. Če pa še ni, ga z veseljem vzamemo za našega. Torej kar k nam z njim! (Mislimo, da bo z nami srečen.)

RODITELJSKI SESTANEK

Ker nekaj otrok manjka (pravzaprav samo naša Anna), še po tej poti obveščam starše, da bomo imeli v četrtek, 10. maja 2007, še zadnji roditeljski sestanek. Upam, da se ga boste udeležili v čim večjem številu, saj nam bosta bodoči učiteljici Vaših otrok predstavili način njunega dela v četrtem razredu in sploh bili pripravljeni odgovarjati na Vaša vprašanja v zvezi s tem. Sestanek se bo začel ob 17. uri v učilnici 3.a razreda, nato pa ga bomo nadaljevali v svojem razredu in se pogovorili še o tekočih zadevah.

Vabljeni!

Lepo Vas pozdravlja Nelly Tiran v imenu vseh učiteljic

NAŠA PISANA DRUŠČINA

To smo mi in naši novi beli zdravi zobki... (Aljaž je KONČNO zraven!)

Če si nas želite ogledati v naravnih barvah (v srcu smo pa tako ali tako ves čas pisani), kliknite na besedo PUJSEK (vedno je v središču pozornosti Pu, Pujsek je pa tako zelo dober in pogumen, a nihče tega ne opazi).

NAGRADNO VPRAŠANJE: Kdo od nas je največji? (Pozorno poglej ozadje na sličicah!)

Nagrada: pet polžjih hišic iz naše razredne zbirke ali pest bonbonov

KROS

Že prejšnji teden se je osem članov našega razreda spravilo v KUL-ezijski avtobus in JUHEJ, gremo na Krpanov kros v Velike Lašče. (Pravzaprav nas je bilo devet, ampak učiteljica N. je šla samo navijat.) Teka smo se zelo veselili. Res, da je na štartu nekaj nervoze in prerivanja, pa preteči vso progo tudi ni mačji kašelj, ampak pogum velja! Sploh je pa že znana reč, da je med nami kar nekaj odličnih tekačev...

Priprava je zelo pomembna. (Mašnica mora biti trdno zavezana, če ne gre čevelj po svoje.) Imamo nekaj treme, ampak saj se tega ne opazi, a ne?

Ta hip je lahko še prav vsak prvi...

Ne glede na to, kako velik si in kako dolge noge imaš, naša Lara teče in koplje tako dolgo, dokler pred njo ni nikogar več.

Povsod je lepo, a na cilju je najlepše.

Naša junakinja Lara. In mi smo bili tako srečni, kot da je to medalja vseh nas. Juretu se je odličje za las izmuznilo, saj je bil četrti. Bravo, naši! J-U-H-E-J! za vse, ki smo sodelovali in premagali progo.

Drugo leto pa spet v boj!

(VEČ SLIK S KROSA)

NEKAJ OBVESTIL

Z veseljem smo prisluhnili učencem, ki so govorne nastope že opravili. Izkazali so se za prave strokovnjake, saj smo jih težko presenetili z vprašanjem, na katerega bi ne poznali odgovora. Ledeniki, tigri, krokodili, kače... svet v malem! Lara nam je pa Kubo tako slikovito predstavila, da nam tja sploh ni treba oditi.

Tu je nekaj utrinkov (natančneje dva) iz razreda, ko nam je Mark predstavil svojo najljubšo živalico - veverico. O njej nam je povedal toliko zanimivega! Najbolj nas je očaral z opisom hranjenja v Tivoliju. Razkril nam je kar nekaj trikov, kako zvabiti veverico k sebi. Baje so njeni krempeljci zelo ostri in prav nič nežna ni, ko se odrine od dlani, če jo kakšna reč prestraši. Naše punce so Marka prav milo prosile, da jih drugič na sprehod vzame s sabo (Mark?).

"Tule pa si lahko ogledate orehovo lupino, ki ima luknjo in je brez jedrca. To je bilo veveričino kosilo (ali pa mogoče večerja)."

Zanimanje je bilo res veliko in vprašanj kar ni zmanjkalo.

In sedaj željno čakamo naslednje referate...

OBISK V TOVARNI SVEA

Tistega čudovito sončnega aprilskega dne smo si rekli JUHEJ!, sedli na avtobus in se odpeljali proti Zagorju. Pot je trajala in trajala... (vsekakor gre za eno tistih poti, ki ne zgubljajo časa z brezdeljem - zavijajo, se vzpenjajo, spuščajo...) in nas končno pustila pred tovarno ter sama odvijugala naprej. Malce omotične in slabotne sicer, toda malica in žage vseh vrst so nas hitro spravile k sebi.

V avtobusu sem se igrala z Mašo, ko me je začela boleti glava. Postalo mi je slabo, zato sem šla sedet spredaj. Čez nekaj časa je prišla naprej še Biba. Če pomislite na ovinke na poti, boste razumeli zakaj. Nazaj grede sem že takoj sedla na prve sedeže. Z Aleksom in Mašo smo se igrali uganke. Anna

Meni je bilo najbolj všeč, ko so šli odpadki v neko škatlo, ki se je tresla. Všeč mi je bilo tudi, ko smo se peljali v šolo in sem lahko opazovala vodo. Ajda

Salon kuhinj mi je bil najbolj všeč. Proizvodnja je bila zanimiva. Všeč so mi bili zapleteni stroji, les, plošče... in cekin. Mark

Jaz bi imel najraje rdečo kuhinjo. Motila pa me je dolga vožnja. David

Vožnja je bila zabavna in dolga. V tovarni, kjer je bila žaga, je bilo precej hrupno. Toda v salonu je bilo zelo lepo. Koliko različnih kuhinj, reklam! Dobili smo zlate čokoladne cekinčke. Neža

Všeč so mi bila vozila, ki so bila v tovarni. Zdelo se mi je neverjetno, da so se stroji lahko premikali tako hitro. Peter

Najraje bi imel belo kuhinjo. Ena pipa je bila pa tako majhna, da se mi je kar čudno zdelo. Jon

Všeč so mi bile kuhinje, police, predali... In njihov šef je bil zelo prijazen. Klemen
Pred nami je bil lep dan in odpravili smo se v tovarno Svea. Razkazali so nam tovarno in njihov salon. Najbolj všeč sta mi bili kuhinji Eva in Sara. Aleks

Všeč so mi bila vozila. Za našo hišo bi izbral rdečo kuhinjo. Dino

Zelo smo se imeli dobro. Najlepše je bilo ogledovanje kuhinj. Ne razumem, kako lahko na les nekaj nalepijo. Po tleh smo pobirali koščke lesa in jih spravljali v žepe. Maša
Rad sem gledal kuhinje. Tim
Ni mi bilo všeč, ko smo šli tja, kjer žagajo les. Všeč mi je bilo v salonu. Biba

Čudno se mi je zdelo, kako iz odpadkov naredijo iverke. Tine

Najboljše je bilo, ko smo gledali, kako delajo iverne plošče in drobijo odpadke. Jaka
Všeč sta mi bili modra kuhinja in rumena. Lea

V tovarni Svea je bilo zelo lepo. Pripovedovali so nam, kako nastane kuhinja. Najbolj zanimivo je bilo opazovati, kako žaga reže hlode. Anica

Presenečen sem bil, ker so imele kuhinje imena. Kuhinje so bile zelo lepe, zdele so se mi umetniške. Jure

Najbolj mi je bilo všeč v sekalnici. Ker smo se dolgo peljali, sem bil zelo žejen. Uroš
Ni mi bila všeč dolga vožnja. Salon in kuhinje so bili pa zelo lepi. Ana
Všeč so mi bile kuhinje iz svetlega lesa in usklajenih barv, tudi razstavljeni čajniki, kakšna pipa ali pa postavitev kuhinj. Taja

Najlepše je bilo v salonu s kuhinjami. Jaz bi najraje imela modro kuhinjo. Dolga vožnja z avtobusom se mi je zdela zelo zabavna. Sara

V šolo smo se vrnili polni vtisov, utrujeni in lačni, seveda. Prva pomoč v obliki kosila z "bolničarko" Miro sta nas že čakala, tako da smo bili kmalu pripravljeni na nove podvige. V Svei so nas zelo lepo in prijazno sprejeli - prisrčna hvala za gostoljubje!

Če pa si želite ogledati še več slik s tega obiska, lahko pokukate na naš spletni foto album - http://juhej.moj-album.com

POMLADNE RIME

Nekaj vetra v laseh,
slap sončnih žarkov,
vonj po pomladi,
ščepec cvetnega prahu,
iskrice v očeh...
in pesem se rodi.


POMLADNI VETER

Prihrumel je pomladni veter
in z njim je pritekel Peter.

Zapade pomladni dež,
Petra zmoči in ta hitro poskoči.

Stopi po dežnik
in že je pri njem prijatelj Nik.

Veter močno piha
pa pride še dobri prijatelj Miha.

Prihrumijo še oblaki,
ki so pravi divjaki.

Aljaž, Dino, Mark, Tine


POMLAD

Raste roža,
ki me boža in je mehka kot koža.
Prišla je pomlad,
na travniku se pase srnjad.
Travnik bujno zeleni,
roža pa še kar naprej veselo cveti.
Naredil se je sončen dan,
čebele nosijo med v panj.
Prikazal se je črn oblak,
si žaba je zlomila krak.

Ana*, Anica*, Neža


* Zadnjič enkrat smo po skoraj treh letih velikih zapletanj z našimi tremi Anami (no, ena je pravzaprav Anna, ampak to se ne sliši) končno našli vzdevke zanje, in sicer:
Ana Logar je kar Ana (ja ena pa mora ostati), Ana Nagode je postala Anica (po Anici Pivnik - kdor bere, že ve zanjo) in Anna po novem sliši na ime Ana-čan (japonska ljubkovalnica za majhne deklice).


POMLADNE ZADEVE

Sonce se joka,
ker sem bolan.
Oblaček se smeje,
ker jaz kracam.
Veter šumi,
ker voda hlapi.
Dež je nastal
iz materialnih sestav.

Aleks, David, Klemen


NAROBEN POMLADNI DAN

Danes je tako lep dan
da namesto čebel brenči panj.
Brenči tako lepo,
da svet razneslo bo.

Danes vse tako cveti,
da namesto cvetice goba diši.
Tako lepo diši,
da roža zavida ji.

Boris, Jon, Jure


SONČEK

Sonček je šel v avionček,
tam naročil si je en majhen makaronček.
Zagledal je še velik lonček,
v katerem je ležal majhen bonbonček.
Priplaval je oblaček,
si naročil je kolaček.

Ubogi ubogi sonček,
ni in ni mogel sijati!

Biba, Lea, Sara


ŠE EN SONČEK

Prišla je pomlad
in z njo sonček zlat.
Pridruži se mu še spak oblak,
ki v resnici je smetnjak.
On pospravi vse smeti,
da sonček se še bolj smeji.

Uroš, Peter, Tim


ROŽCA PLEŠE POLKO

Rožca pleše polko,
si prepeva tralala in si tapka z nogo v tla.
Rime si zmišljuje in jih izdihuje.
Mi se ji smejimo, se na glas režimo.
Zraven pride 3. O, saj veš, kdo naslednji bo!
Naslednji bo pa 3.B, ki jo posluša do belega dne.
Rožca še končala ni
in zato še zdaj kriči.

Lara in Taja


Ajdi, Ani-čan in Maši se je zgodila manjša nezgoda. Veter jim je odpihnil vse rime (ali pa so jih ugrabili indijanci). Kakorkoli - jih je kdo videl?


Lahko preizkusite naš recept, pomlad še traja, vetra in sončnih žarkov je na pretek...

POZDRAVLJENI MED NAMI!

Kar naprej, kar naprej, nič bat... Lepo, da ste pokukali na naš razredni dnevnik, čeprav se šele ogrevamo. Tole je bolj testna vožnja, da ugotovimo, če se črke prav zapisujejo in če vas tale pozdrav (prav iz srca!) zares doseže. Štima? No, potem se pa kmalu spet beremo...